360 let delamo svet boljši dom

Oktobra 1665 je kralj s „kraljevimi patentnimi listinami“ dodelil finančniku Nicolasu Dunoyerju in njegovim partnerjem izključno pravico za proizvodnjo „ogledalnega stekla“. Cilj je bil konkurirati Beneški republiki, ki je obvladovala evropski trg ogledal. Manufaktura, ki je bila postavljena v pariški četrti Faubourg Saint-Antoine, se je sprva spopadala s tehničnimi in finančnimi težavami.

Kraljevi monopol, ki je veljal dvajset let, skupaj z zaščito pred konkurenco in davčnimi olajšavami, je kazal na pomen, ki ga je kralj Ludvik XIV. pripisoval temu podjetju. Manufaktura je poskušala pritegniti beneške steklarje, da bi razkrili skrivnost svojega obrtništva, s so jo ti zavrnili. Leta 1667 je beneške steklarje nadomestil steklarski mojster Richard Lucas de Nehou, ki je prinesel nove tehnike pihanja stekla in odprl steklarno v Tourlavillu v Normandiji. Od tam so steklo prevažali v Pariz za končno obdelavo. S prav temi ogledali so leta 1684 okrasili slavno Dvorano ogledal v Versaillesu.

Steklarna v Saint-Gobainu ni nastala po pobudi pariške Kraljeve manufakture, temveč njenega konkurenta – podjetja Thévart. Leta 1688 je pridobila dovoljenje za proizvodnjo velikih ogledalnih plošč z revolucionarno metodo litja stekla na mizo. Tri leta kasneje sta bili obe podjetji pod kraljevim pritiskom združeni.

Louis Lucas de Nehou, nečak Richarda Lucasa, je zapustil Tourlaville in se pridružil novemu podjetju, da bi izboljšal proizvodnjo velikih „beneških“ ogledal. Vasica Saint-Gobain je bila izbrana zaradi svoje odmaknjenosti, gozdov kot vira goriva in bližine reke Oise, ki je omogočala poceni prevoz v Pariz. Leta 1695 je prišlo do združitve obeh podjetij in nastalo je podjetje Plastrier. Steklarna v Saint-Gobainu, ki je delovala vse do leta 1993, je dala ime današnjemu podjetju.

Ekonomske težave so privedle podjetje Plastrier do bankrota, vendar je skupina ženevskih bančnikov, na čelu z Jacquesom Buissonem, leta 1702 prevzela nadzor nad Kraljevo steklarno. Ponovno reorganizirano podjetje Dagincourt je uvedlo podrobnejša pravila za upravljanje kapitala in lastniških razmerij. Popolne tehnike litja stekla in rastoče povpraševanje po ogledalih v 18. stoletju so zagotovile dolgoročen obstoj manufakture.

Pierre Delaunay-Deslandes je izvedel pomembne reforme v proizvodnih procesih, kar mu je leta 1772 prineslo plemiški naslov. Čeprav je bila manufaktura v težavah zaradi Sedemletne vojne in naraščajočega povpraševanja po bolj kakovostnem steklu, je Deslandes uvajal sistematične inovacije in moderniziral delovanje. Kljub temu je proizvodnja še vedno temeljila na ročnem delu, zaposlovala pa je približno 1200 delavcev.

Revolucija je prizadela manufakturo v času njenega največjega razcveta. Nekateri člani vodstva so podpirali revolucijske ideje, drugi so emigrirali. Manufaktura se je znašla v konfliktu z delavci, ki so bili prizadeti zaradi varčevalnih ukrepov in inflacije. Leta 1797 je bila proizvodnja v Saint-Gobainu ustavljena, obnovila pa se je šele po letu 1801. Kljub težavam je manufaktura kupila zemljišča v Chaunyju, ki so kasneje postala ključna za njen industrijski razvoj.

Po izgubi privilegiranega položaja se je podjetje hitro prilagodilo. Leta 1830 se je preoblikovalo v delniško podjetje in moderniziralo tako proizvodnjo kot prodajno strategijo. Leta 1829 je sklenilo partnerstvo s francoskim konkurentom Saint-Quirinom, leto kasneje pa je z odprtjem podružnice v New Yorku vstopilo na ameriški trg. 

Združitev s Saint-Quirinom in širitev v Nemčijo sta omogočili ustanovitev enega največjih proizvajalcev ogledalnega stekla v Evropi. Podjetje je začelo graditi steklarne po vsej Evropi, vključno z Italijo, Belgijo, Nizozemsko in Španijo.

Saint-Gobain se je združil s kemičnim podjetjem Perret-Olivier in postal glavni proizvajalec žveplove kisline. V odgovor na spremembe v kemični industriji je podjetje začelo proizvajati umetna gnojila, ki so postala ključni produkt proti koncu 19. stoletja.

Ob izbruhu vojne je bil del proizvodnje ustavljen. Steklarne v Nemčiji in Belgiji so bile zasežene, mnoge tovarne v Franciji so bile poškodovane. Podjetje je preusmerilo proizvodnjo v kemikalije za vojaške namene, zlasti proizvodnjo žveplove kisline za izdelavo streliva.

Saint-Gobain je igral ključno vlogo pri modernizaciji sektorja votlega stekla v Evropi. Organiziral je prenos ameriških tehnologij in podpiral francoske proizvajalce. Ustanovil je podjetje SEVA, ki je izdelovalo peči in stroje za steklarstvo, s čimer je omogočil avtomatizacijo proizvodnje in nadomestil ročno pihanje steklarjev.

Saint-Gobain in Corning Glass Works sta v Modaneu ustanovila proizvodno enoto za proizvodnjo elektro-taljenih ognjeovzdržnih materialov. Inovativna tehnologija elektrofuzijske proizvodnje je prinesla boljše tehnične lastnosti kot tradicionalni ognjevzdržni materiali. Po vojni je bila proizvodnja preseljena v Pontet.

Saint-Gobain je utrpel velike izgube – tovarne so bile uničene ali zasežene, zaposleni so bili vpoklicani v vojsko. Kljub temu je Saint-Gobain začel z raziskavami na področju steklenih vlaken in plastike. Po osvoboditvi leta 1944 se je osredotočil na obnovo proizvodnje in modernizacijo tehnologij.

Podjetje je obletnico praznovalo z velikansko razstavo v Parizu, kjer je predstavilo svoje inovacije na področju stekla, kemikalij in jedrske energije. Razstava je pokazala optimistični pogled na prihodnost, vendar je obenem razkrila zastarelost proizvodnih linij v luči revolucije plavajočega stekla.

Saint-Gobain se je združil s podjetjem Pont-à-Mousson, da bi okrepil svojo pozicijo in diverzificiral poslovanje. Novo Skupino je vodil Roger Martin. Združitev je bila strateško koristna, vendar je pomenila združitev dveh različnih podjetniških kultur.

V odgovoru na naftno krizo se je Saint-Gobain osredotočil na diverzifikacijo. Zapustil je železarsko industrijo, okrepil pozicijo v gradbeništvu in vstopil v nova področja, kot so informacijske tehnologije, optika in upravljanje vodnih virov.

Po nacionalizaciji leta 1982 je bil Saint-Gobain leta 1986 ponovno privatiziran. Delnice je kupilo 1,5 milijona investitorjev in podjetje je postalo zgled za druge privatizacije v Franciji.

Saint-Gobain je prevzel ameriško podjetje Norton, vodilno svetovno podjetje na področju brusilnih materialov, keramike in plastike. Ta korak je močno okrepil prisotnost podjetja na ameriškem trgu in ga usmeril v vrhunske materiale ter inovacije.

Prevzem podjetja Poliet leta 1996 je pomenil strateški premik proti distribuciji gradbenih materialov. Na tej osnovi je nastalo podjetje Saint-Gobain Building Distribution (SGDB), ki danes ustvarja 45 % celotnega prometa Skupine.

Sledile so druge pomembne akvizicije, kot so Raab Karcher v Nemčiji, Meyer (Jewson) v Veliki Britaniji in Telhanorte v Braziliji.

Leta 2005 je Saint-Gobain za 5,9 milijarde evrov kupil podjetje British Plaster Board (BPB), vodilno svetovno podjetje na področju mavčnih plošč. Ta korak je okrepil divizijo gradbenih produktov in podprl strategijo trajnostnega bivanja.

Mavčne plošče, znane pod blagovnimi znamkami Placoplatre, CertainTeed, Rigips ali Gyproc, so postale ključni material v gradbeništvu in omogočile hitro ter učinkovito gradnjo modernih stavb.