Klasifikacija lepil za keramiko
Lepila za keramiko so razvrščena v razrede glede na svoje zmogljivosti in specifične tehnične lastnosti. Te so opredeljene in označene z razpoznavnimi znaki, ki opredeljujejo določeno lastnost.
Vrste lepil po standardu SIST EN 12004:2002
| C | Cementno lepilo: Pred uporabo se lepilo samo zmeša z vodo. |
| D | Disperzijsko lepilo: Mešanica organskega veziva v obliki vodne polimerne disperzije, organskih dodatkov in mineralnih polnil, ki je pripravljena za uporabo. |
| R | Lepilo na osnovi umetnih smol: Mešanica umetne smole, mineralnih polnil in organskih dodatkov, ki strjuje na podlagi kemične reakcije in je v enokomponentni ali večkomponentni obliki. |
Vsa lepila imajo lahko različne razrede in neobvezne značilnosti. Oznake v skladu standardom so naslednje:
1 običajno lepilo,
2 izboljšano lepilo,
F hitrovezoče lepilo,
T lepilo z zmanjšanim zdrsom,
E lepilo s podaljšanim odprtim časom za izboljšana cementna in izboljšana disperzijska lepila.
O toga cementna lepila
S izboljšana deformabilnost kot pri EN 12002
S1 ≥ 2,5 milimetra < 5 milimetrov - prilagodljiva (fleksibilna) cementna lepila
S2 ≥ 5 milimetrov - visoko prilagodljiva (fleksibilna) cementna lepila
Na primer lepilo razreda C2FT je cementno, izboljšano, hitro vezoče lepilo z odpornostjo proti lezenju (na vertikalnih površinah), medtem ko je lepilo razreda D2E disperzijsko in izboljšano lepilo s podaljšanim odprtim časom.